Učenci 2. razreda so se v marcu odpravili prvič v šolo v naravi v Libeliče. To je zanje vsekakor postalo nekaj nepozabnega, čudovitega in ob tej priložnosti sem se odločila, da jih intervjuvam ter vam predstavim njihove izkušnje. Pogovarjala pa sem se z Ulo, Vidom, Timom, Krisom in Milošem.
ALI VAS JE BILO KAJ STRAH, KO STE SE MOGLI POSLOVITI OD STARŠEV?
Neee. No, mogoče čisto malo, ampak so me učiteljice potolažile.
KAKO PA SE VAM JE ZDELO, VAM JE BILO VŠEČ?
Jaa, zelo nam je bilo všeč.
KATERE DEJAVNOSTI PA SO SE VAM ZDELE NAJZANIMIVEJŠE?
Vse. Najbolj so nam bile všeč plezanje, lokostrelstvo in večerni pohod. Ula pa se s tem ni strinjala. Meni pohod ni bil všeč raje bi se igrala z prijateljicami navidezne igre.
KAKŠNE PA SO NAVIDEZNE IGRE?
Igrale smo se, da so tla lava ali pa, da je ena od nas pošast, pred katero moramo bežati. Zvečer pa so nam nagajali fantje. Mi pove Ula.
JE TO RES?
Fantje mi igrivo pritrdijo.
KJE PA STE SPALI?
Skupaj mi razložijo, da so punce spale skupaj, fantje pa skupaj. Imeli smo dvonadstropne postelje. Veselo pove Ula.
KDO PA JE KJE SPAL?
Vsi so spali spodaj, saj je tako po njihovem mnenju varnejše. Izvedela pa sem tudi, da je nekaj otrok zbolelo.
KAKŠNA PA JE BILA HRANA?
Zelo dobra, boljša kot v šoli. Najbolj všeč so jim bile testenine in hrenovke.
Na koncu intervjuja so se mi še zelo lepo zahvalili s tem, da so mi pokazali, kako se igra nogomet. Z veseljem bi z njimi naredila še več takšnih intervjujev, saj sem zelo uživala.
Pripravila: N. M.