Najboljši način da nekomu na kratko povemo, kako so se druženja otrok iz leta v leto slabšala, je stavek »včasih iz oči v oči, danes preko kamer«, to smo najbolj občutili v letošnji karanteni, kjer smo bili zaprti tako rečeno med štirimi stenami.
Vsak otrok, študent, dijak in tudi nekateri starejši se spomnijo besed svojih babic in dedkov »že spet si na telefonu«. Vsak, ki je to že slišal, si je v tistem trenutku najverjetneje mislil »že spet ista zgodba«, ampak v teh besedah babic in dedkov je veliko resnice, čeprav se tega takrat ne zavedamo ali pa se nočemo zavedati vsak pri sebi ve kaj je prav in kaj ne.
Vsak, ki za par minut odloži telefon in pogleda okoli sebe, vidi vsaj eno skupino šolarjev, ki hodijo iz šole s telefoni v roki in se dostikrat pogovarjajo, a pogleda ne odvrnejo od telefonov, niti ni potrebno pogledati okoli sebe, ampak lahko včasih pogledamo tudi same sebe.
Včasih so otroci hodili peš v šolo in domov v soncu, dežju, toči, snegu v vseh letnih časih pa se nihče ni pritoževal, čeprav so bili od šole oddaljeni več 5 kilometrov. Medtem ko danes otroci raje čakamo na starše, ki pridejo iz službe, ali pa počakamo na avtobus, čeprav se nam ne da čakati, se vseeno raje peljemo domov kot pa hodimo. Vsak ve zase, kaj je zanj najbolje, ampak bi pa lahko kdaj pomislili tudi nase in na naš planet in raje odšli peš kot pa onesnaževali zrak z izpušnimi plini naših avtomobilov.
Se pa lahko malo vstavimo pri današnji tehnologiji, ki je nujno potrebna, ampak ali je res!? Naši stari starši bi rekli, da se vse da, če se hoče, in res je tako. Ni dneva, ure brez interneta ali družbenih omrežij ..., na ta splet smo dobesedno priklenjeni, kot so pljuča na zrak.
Včasih so si pisali pisma na roko in jih pošiljali po pošti. Danes pa s tremi tipkami pošlješ kar želiš ali sporočilo, sliko, čestitko … Pošiljanje sporočil je danes res veliko hitrejše, pa je tudi bolj vznemerljivo?!
V mislih mi hodijo besede starejše gospe, ki je o nas povedala, da današnja mladina nič ne naredi za prihodnost, da nas kamorkoli gremo, prevažajo starši in da nam vedno vse naredijo starši.
Mogoče je veliko resnice na tem, ampak ker sem bila radovedna, sem se odločila pogledati in prebrati komentarje ter izvedela veliko o mnenju drugih ljudi, saj je imel vsak svojo zgodbo. Nekateri so te besede podpirali, drugi se jezili, kako to, da ima ta starejša gospa o današnji mladini same slabe besede, o svojem otroštvu pa same lepe besede.
Za zaključek pa modrost:
Včasih so starši svoje otroke preganjali, da gredo v hišo, danes jih preganjajo, da gredo iz hiše.
PRIPRAVILA: M. K.