MOJA DOMOVINA
Je to država, v kateri si se rodil, kraj, v katerem imaš sorodnike in družino, ali je preprosto to, kjer živiš in želiš živeti?
Zame je Slovenija v vseh pogledih moja domovina. Res je majhna po površini, a velika po ljudeh! Je razgibana dežela, ima čudovite gore, modro morje in bistre reke. V svetu smo poznani po krasni naravi in lepih pokrajinah, ki privabljajo turiste. Predstavniki naše domovine v tujini so v prvi vrsti številni odlični športniki, ki s svojimi uspehi opozarjajo na majhno deželo pod Alpami, katere zastava in himna postajata že stalnici na različnih športnih prireditvah. Bogatijo jo tudi priznani strokovnjaki, znanstveniki, glasbeniki, plesalci ... V bistvu se vse premalo zavedamo, v kako lepi in bogati deželi živimo.
Pogosto se do nje sploh ne obnašamo spoštljivo. Ne cenimo svojih gora, gozdov, parkov, jezer, slapov, jam, dolin, kotlin … Raje obiščemo tuje, raje dopustujemo čez mejo, a si moramo na koncu le priznati, da je najlepše, ko se vrnemo domov, v Slovenijo.
Tudi kulturo, šege in navade, ljudske običaje smo začeli zapostavljati, saj si vzamemo vedno manj časa zanje. Lahko bi rekli, da jih počasi in vztrajno izpodriva sodobna tehnologija, kar pa je velika škoda. Ljubezen do domovine se pravzaprav začne z maternim jezikom. Velik dar je, da imamo svoj jezik in ga lahko svobodno uporabljamo. Narod brez jezika in kulture sploh ne more obstajati, zato moramo svojo dediščino skrbno negovati in jo ohranjati za kasnejše rodove.
Moja domovina se je od osamosvojitve pred tridesetimi leti močno spremenila, tako kot je postal drugačen tudi ostali svet. Tehnološki razvoj je obral svojo pot, od družbe in posameznika terja, da mu sledimo ter se mu podrejamo. Morali bomo ustaviti korak in se zopet posvetiti sebi, sočloveku, naravi. Mogoče pa je edina svetla plat epidemije, da nas je ustavila in prisilila ostati doma, med domačimi.
Vsak človek bi moral imeti dom, prostor, kjer ljubimo, smo ljubljeni, živimo, smo srečni, zadovoljni in uspešni. Pravijo, da je vsepovsod lepo, a doma je najlepše. Pa še res je!
Ema Ločan, 9. c
MOJA DOMOVINA
Slovenija, ti meni si zanos,
kajti vsak svoboden je kot krilati kos.
Prav ti med naselji žvrgolijo
in nasmehe s pesmijo delijo.
Tvoje lepote se širijo od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu
in vsak je že po tvojih gorah hodil.
Slovenija, preletel bi te,
pa čeprav si majhna,
cel svet ve zate.
O, res si krasna, ti moja dežela,
a zate veliko kapljic znoja je šlo s čela.
Zate so naši predniki umirali!
Le zakaj bi te zdaj mi zatirali?
Slovenija, hvala ti za vse, družino, prijatelje in dom!
Vedi, da tukaj vedno srečen bom.
Vedi, da Slovencem si v ponos
in nihče ti nikoli ne bo kos.
Timotej Potočnik, 9. c
TAM SEM JAZ DOMA
Kjer Sava valovi,
kjer štorklja živi,
kjer ljubezen dom ima,
tam sem jaz doma!
Kjer pridne roke delajo,
se veliko objemajo,
kjer je zaliv Jadrana,
tam sem jaz doma!
Dom oživljajo ljudje,
iskreni, dela ljubni,
družinski, nadarjeni
predvsem pa miroljubni.
Kjer ponosno zakričijo,
Slovenci smo!
Se za roke držijo
in si pomagajo.
Vse, kar vidijo naše oči,
vse, kar dobrega se zdi,
kjer ima vsak veliko srce,
tam sem jaz doma!
Urh Drev, 9. b
MOJA RODNA DOMOVINA - SLOVENSKA PLEMENITOST IN DOBRODELNOST
Ob besedi domovina najprej pomislim na svoj rojstni kraj Šoštanj. Tu imam starše, sorodnike in prijatelje. Če pomislim malo drugače, mi domovino predstavlja Slovenija. Ko smo bili z družino v Barceloni, sem bil vesel, ko smo se vračali proti domu in prečkali mejo. Zopet sem slišal slovenske besede in razumel govorico ljudi.
Moja prababica, mamina babica, je bila rojena v Avstro-Ogrski monarhiji, nato je živela v kraljevini SHS in nato še v Jugoslaviji, nazadnje pa je dočakala še samostojnost domovine Slovenije.
Moja starša pa sta se rodila v Jugoslaviji, v njej tudi odraščala. Večkrat mi pripovedujeta, kako je bilo, ko se je Slovenija osamosvojila. Pripovedovala mi je anekdoto, da ko je zjutraj vstala, je videla brata, da gleda tanke, oborožene vojake in ga je vprašala, zakaj gleda stare posnetke. Preden ji je brat odgovoril, jo je udaril po glavi in ji dejal: »Budala mala, če smo v vojni!« Danes se ji to zdi smešno, takrat, pravi, pa to ni bilo. Oglašale so se sirene za zračni napad, zato so morali bežati v kleti, zaklonišča, a na srečo več od strahu ni bilo. Moj dedek je bil član teritorialne obrambe in je bil vpoklican v vojsko. Povedal mi je, da so vsi hipoma sprejeli Slovenijo za svojo domovino, čeprav so bili še par dni nazaj del Jugoslavije.
Sam se domoljubja najbolj zavedam, ko spremljam naše športnike. Doma redno spremljamo različne športne prireditve in poleg glasno in zavzeto navijamo za naše junake. Letos mineva 30 let od ustanovitve Olimpijskega komiteja Slovenije. Po TV sem zasledil dokumentarno oddajo o športnih uspehih od ustanovitve OKS do danes. Poudarek je bil predvsem na času osamosvojitve. Športniki so bili takrat v zelo težkem položaju, saj so bili člani jugoslovanske reprezentance in so zastopali Jugoslavijo. Eden prvih, ki je zapustil omenjeno reprezentanco, je bil Jure Zdovc. Odločitev je bila zelo težka, saj se je od reprezentančnih kolegov in prijateljev poslovil pred odločilnimi boji za medalje. Ni želel več igrati za Jugoslavijo, potem ko je Srbija napadla Slovenijo. To je bilo z njegove strani plemenito dejanje in zgled ostalim slovenskim športnikom. Športniki, ki zastopajo barve svoje domovine, igrajo s ponosom in veseljem, državljani pa smo ponosni nanje in jih z veliko mero domoljubja spodbujamo tako v živo kot posredno preko malih ekranov.
Domoljubje sam najbolj začutim skozi šport, kjer vidim vihrati slovenske zastave, slišim himno ob zmagi naših športnikov in nemalokrat tudi slovensko narodnozabavno glasbo, ki je stalna spremljevalka slovenskih navijačev povsod po svetu. Tudi sam sem imel priložnost tudi v živo začutiti ta domoljubni športni borbeni duh, ko smo si s starši v Stožicah ogledali nogometno tekmo med Slovenijo in Poljsko, sem slišal Zdravljico, ki jo je pel ves štadion, v Planici sem lahko videl na tisoče slovenskih zastav. Ob vsem tem domoljubnem izražanju me je navdal ponos, da sem Slovenec!
Jure Bernjak, 9. b
Besedila so nastali pod mentorstvom Vlaste Šuber in Tomaž Repenška.