Že od nekdaj me je zanimalo, kako so preživljali božič naši dedki in babice. Moja stara mama je svoje spomine na otroštvo večkrat delila z nami. Nekaj let nazaj mi je pripovedovala o njenem nepozabnem božiču. Ko je bila moja stara mama stara pet let, je morala sama ostati doma, medtem ko sta njena starša odšla k polnočnici. Takrat je namreč tedanja oblast prepovedala, da polnočnico obiščejo tudi otroci. Ni ji bilo vseeno, da je morala ostati doma, strah jo je bilo in jokala je. Družbo ji je delal domači maček. Skupaj sta se igrala in si krajšala čas, potem pa je stara mama zaspala. V tem času je maček izkoristil priložnost, skočil je na božično drevo, ki so ga postavili ta večer, ga prevrnil in iz njega pojedel skoraj vse piškote, s katerimi je bilo okrašeno skromno drevesce. Stara mama je spala in ni vedela, kaj se dogaja.
Ko sta domov prišla starša in videli, kaj je storil maček, sta bila jezna in zgrožena, maček pa jo je popihal skozi priprta vrata. Tako so ostali brez slastnih piškotov, ki bi jih po svečnici pojedli sami, drevesce pa je kar naenkrat postalo pusto. Hrane v tistem času po vojni ni bilo veliko, zato so cenili vsako drobtinico kruha, če so jo le dobili, da o piškotih sploh ne govorimo.
Ko v božičnem času pečem piškote s svojo družino, se vedno spomnim na staro mamo in mačka, ki je pojedel piškote z njihovega božičnega drevesca. Zato vsako leto nekaj piškotov odnesem tudi svoji stari mami.
Pripravila: L. J.