Branje tega članka je na lastno odgovornost. Če vas mučijo nočne more ali pa vas je hitro strah, prosim ne berite tega.
To je zgodba o deklici, ki je bila prvič sama doma, saj sta starša odšla od doma.
Preden sta starša odšla, sta ji ukazala, naj bodo vsa vrata in okna zaprta ter naj nikoli ne odpira vrat nikomur.
Ko sta starša odšla, je deklica preverila vsa vrata in okna. Ta so bila zaprta.
Ko je bila že zelo zaspana, se je odločila, da bo odšla v svojo sobo. Ne dolgo po tem, ko se je zleknila v svojo mehko posteljo, je začela zatiskati oči, nekaj pa se je dotaknilo njene roke. Bila je njena mačka, ki jo je praskala, medtem ko je spala. Deklice to ni motilo, saj je vsako noč mačka spala zraven nje in jo praskala, medtem ko je ona spala.
Deklica se je že spet zbudila, a zdaj jo je zbudilo kapljanje v kopalnici. Dotaknila se je mačke, ki jo je že spet popraskala in ona je znova zaspala.
Čez eno uro se je spet zbudila zaradi kapljanja v kopalnici. A ker je deklica bila preveč zaspana, da bi odšla preverit, kaj kaplja v kopalnici, se je dotaknila mačke, ki jo je zopet praskala in deklica je spet zaspala.
Naslednjo jutro je bila ura že približno 6.30, ko je odšla v kopalnico, da bi zaprla pipo. Ko je prišla v kopalnico, je začela glasno kričati.
Tam je bila njena mačka, ki je visela mrtva iz stropa. Tisti zvok ponoči ni bil kapljanje vode iz pipe, ampak je bila to mačkina kri, ki je kapljala na tla. Deklica je stekla nazaj v svojo sobo, da bi poklicala na pomoč.
Na tleh pa je z mačkino krvjo pisalo: “Tudi ljudje lahko praskajo.”
Napisala: L. J.